Geni. Na krščansko pot. (Jerman in Geni odideta.)
Lojzka (gre k pisalni mizi, vzame v roko papir; tiho). Draga moja, od srca pozdravljena . . . To si ti, pozdrav iz trpljenja! Komaj da je solza posušena . . .
Hvastja iz ozadja, culo v roki.
Lojzka (sedi). Odkod ti . . . v té žalostne kraje?
Hvastja (pride bliže, na levo, in postavi culo na stol). Pomislil sem, da je popotniku prijazna beseda več ko cekin, pa sem prišel.
Lojzka. Tolažit: ne zameri, duša, da smo te ubili.
Hvastja. Ljudjé, ki imajo ženo in troje otrok, ne ubijajo nikogar.
Lojzka (vstane). Kaj je srce v tej črni suknji?
Hvastja (sede na levi). Bilo je, mislim. Srce in duša in prepričanje in tisto — za mlade ljudi. Naj se mladina zabava! Jaz sem star in oženjen in imam troje otrok. Prepričanje je kakor smetana — kaj bi z njó, če mleka ni?
Lojzka. Zatorej je boljše, da se človek odpové smetani . . . zaradi mleka.
Hvastja. Zares. Najprej se mu zdi sramotno, kasneje še kočljivo, nazadnje pa naturno. Kadar je človek oženjen in ima troje otrok, ga obide spoznanje, da je vsaka beseda, bodi še tako lepa in gosposka, le metafora za poglavitno besedo: kruh.
Lojzka. Grenak je, ta evangelij radovoljnega suženjstva . . . Čemu živeti?
