Hvastja. Kaj izprašuje drevo v samoti: čemu rasti? Raste, doraste, strohni . . . Bog sam ve, čemu ga je bil tja postavil.
Jerman in župnik iz ozadja; župnik gre molčé preko sobe ter odide na levo.
Jerman. Prezgoden si, če si prišel kropit.
Hvastja. Prišel sem, da ti v roko sežem. Pot bo grenka, tretjino bi hodil zate . . . le tretjino, ker sem star in nadležen.
Jerman. Prisrčno zahvaljen za to blago tretjino . . . ali pot je ena in nerazdeljiva, kakor Bog in kakor smrt.
Hvastja. Pomislil sem, da boš na tej poti truden, lačen in žejen, zato sem ti prinesel kolin, pohlevnih kolin, kakor so pač koline iz rok človeka, ki je oženjen in imá troje otrok . . .
Jerman. Hvaležen sem ti za koline, hvaležen tudi za prijazno misel; ali na tej poti, kakor bo grenka, mi ne bo treba ne sočutja in ne kolin. Odpusti mi, da sem te žalil, kakor so te žalili drugi, tebe in tvojo črno suknjo. Ali bil sem še mlad, izpraševal sem ljudi po veri ter jih sodil po jeziku . . . zdaj vem, da dobro vino ne rabi imena. (Mu seže v roko.)
Hvastja. Ali zaradi kolin —
Jerman. Res, prijatelj, ni mi jih treba.
Hvastja. Zaradi kolin bi rekel, da človek zvečer nikoli ne vé, če bo zjutraj lačen. Bog ti je poslal
