hudo misel, iz oči ti gleda; in Bog jo bo vzel o pravem času. (Gresta v ozadje, Hvastja odide.)
Jerman. Zdaj, Lojzka, pa mi še ti roko daj, obedve roki mi daj.
Lojzka. Ne mudi se mi, ne bila bi še rada sama; strah me je te noči.
Jerman. Zakleni se v izbo, name se spomni ob večerni molitvi, pa se bodo srečale najine misli na sredpoti.
Lojzka. Jaz vérujem, da se duše pogovarjajo in da se misli pozdravljajo. Sinoči, blizu pred polnočjó sem te slišala. Zaihtel si.
Jerman. In ti si ogrnila plašč in si odprla duri.
Lojzka. Da grem k tebi. Nato sem se spomnila, da je blizu polnoč.
Jerman. Takrat sem žalosten sédel, da ti napišem dolgo in grenko slovó. Ali komaj sem te prijazno pozdravil, mi je bilo srce nenadoma vse lahko in veselo. Tako me je ozdravila čista misel nate.
Lojzka. Le iz samote si me klical; ali kadar govoriš z menoj, se tvoje besede skrivajo. Kakor zlato bogastvo zaklepaš svoje trpljenje . . . odkleni ga zvestim očem!
Jerman. Tako je daleč za menoj, da ga še komaj sam poznam. Kakor da mi je butara padla od ram; ne čutim je več. — Nekoč sem bil mlad; kedaj je bilo? Pred tisoč leti, se mi zdi. Nekoč sem imel mater; nekoč sem imel prijatelje; tudi ljubico sem imel. Nekoč je bilo življenje pred menoj, kakor — cesarska césta
