v solncu. Kedaj je vse minilo? Bog sam vedi. Kakor da je bil veter perče z dlani odpihnil — bilo je, ni ga več. In tudi spomina ni več, in tudi trpljenja ni več; tako je srce pusto in zaspano, da se mu še vzdihovati neče. Zaspano je . . . ali ni sladka tista trudna dremavica, ko človek komaj oči zatisne, pa že ugleda zaželjene sanje? Rad bi jih že gledal . . . daj roko!
Lojzka. Poslavljaš se kakor na vekomaj.
Jerman. Človek nikoli ne vé, kedaj da ga zaloti poslednji spanec . . . Odzdravi mi, kadar boš slišala moj pozdrav!
Lojzka. Nocoj ne bom luči ugasnila; čakala bom na tvoj pozdrav!
Jerman (ji stisne obedve roki.) Pojdi . . . Bog in sreča s teboj!
Kalander potrka in stopi v izbo.
Kalander. Ne zameri, gospod; ampak podnevi bi zijali za človekom.
Jerman. Kaj bi povedal?
Kalander. Dvoje. Tistega sem iztaknil, ki te je ranil. Kaj bi z njim?
Jerman. Prav je storil Hvastja, da je kolin prinesel. Ná, daj mu kračo in' potice; naj nikar ne zameri, da je slabo zadel.
Kalander. To je eno. Ali drugo: za praznike, mislim, da bi napravili zborovanje.
Jerman. Kaj?
