Kalander. Zborovanje. Zadnjič nas je bilo troje, zdaj nas bo sedem antikristov.
Jerman. Jaz ne bom več zboroval. Ne bi rad hudega slovesa. Glej, napravljen sem na pot . . . daj mi roko! (Pogleda njegovo roko.) Za dve moji! Ta roka bo kovala svet. . . Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedala . . . star sem in zaspan . . .
Kalander. Če ti bo treba prijatelja, gospod, ne pozabi name.
Jerman. Spremi jo! Pojdita! (Pred durmi.) Še enkrat mi daj roko, Lojzka . . . potrpi, da ti pogledam v oči . . . za ta žalostni adijo . . . Pojdi, pa sladka ti pot! (Lojzka in Kalander odideta.)
Jerman (gre počasi k pisalni mizi in ugasne svetilko). Rajši bi, da me je upihnila burja, dokler sem gorel . . . žalostno je, sam v sebi zaspati . . . ugasniti v praznoti, luč brez olja . . .
Župnik od leve; obadva govorita zelo tiho.
Jerman. Zahvaljeni. In odpustite, kolikor sem vas žalil.
Župnik. Ali znate še moliti očenaš?
Jerman. Še bi ga molil.
Župnik. Molite nocoj.
Jerman. Vi poznate take reči, sodite jih po božji pravici, ki je nezmotljiva: če sem človeka prikrajšal za trenotek življenja — bil je pač greh?
