Župnik. Greh je bil.
Jerman. Če za trenotek ali za tisoč let —
Župnik. Greh je bil.
Jerman. In da je bil tisti človek mojemu srcu nadvse drag . . . da je bila, recimo, moja mati . . .
Župnik. Pokleknite nocoj in molite . . . Bog je kakor popotnik: željan je prijazne besede in jo povrne.
Jerman. Še nazadnje, gospod, še to mi povejte: če bi zdajle pokleknil in molil —
Župnik. Bi vam bilo odpuščeno.
Jerman. In tisti trenotek bi bil povrnjen? Morda še devetkrat?
Župnik. Bog je usmiljen.
Jerman. Pa če bi jezik govoril, kar bi govoril, in bi v srcu ne bilo ne molitve, ne kesanja —
Župnik. Bi vam ne bilo odpuščeno.
Jerman. Bog je trd in pravičen: jezika ne mara, srce tirja. (Obadva v ozadje.)
Župnik. Blagoslov na pot! In če bi vam srce olajšala ta beseda: (govori počasi) kakor ste vi storili, bi storil jaz, nevredni služabnik božji! (Župnik odide.)
Jerman. Še trdi Bog je usmiljen, kakor je pravičen. (Stopi na levo; sveča sveti izza zagrinjala.)
Jerman (v izbi na levi). Mati! — Le enkrat še name poglejte, mati! Le eno besedo še recite, le enkrat se nasmehnite! (Odmor;. Pred vami klečim, glejte, mati; roké sem sklenil, glejte, mati! Le eno besedo, le en pozdrav! — (Odmor.) Mati! Storil sem, kakor je srce ukazalo; laži me niste učili; moje srce je od vašega
