srca; iz srca pa je misel in beseda. Mati! Ce ukažete, da molim, molil bom; če ukažete, da se postim, postil se bom; ali ne ukažite, da to srce zamenim za kamen . . . (Odmor). Mati, vaša roka je v moji, ali mrzla je in se ne gane. Usmiljeni ste bili, kadar sem grešil; zdaj niste usmiljeni, ko mi je težko od tujega greha . . . Mati, na vaša usta gledam — o, ne besede; že nasmeh bi me blagoslovil . . . o mati, bolj nego prej bi rad blagoslova in ljubezni . . . bolan sem in slab, besede materine željan . . . o mati, nikar na pot, dokler me ne blagoslovite . . . (Odmor:) Usta so mirna, oko molči . . . Vstani popotnik, brez blagoslova!
Jerman (od leve; vzame svečo, nese jo do pisalne mize; pogleda na steno, kjer visi razpelo). Tam si? Nikoli Še te nisem videl . . . pozdravljen mi, Nazarenec, zdaj te poznam, tebe in tvoje srce! . . . (Odpre miznico in vzame revolver.) Komu bi rekel zbogom? Kdo bi odzdravil, če bi ga pozdravljal?
Materin glas (iz izbe). Franc!
Lojzkin glas (od zunaj). Franc!
Lojzka iz ozadja, v plašč ogrnjena.
Jerman. Slišala si! Duša, dekle, žena! Daj, da naju blagoslovi! (Z njó proti levi.)
