Anka. Adijo!
Jerman. Postoj! (Poljubi jo na lice.)
Anka (se okrene na verandi). Pa snêmi z duše ta pusti cilinder, snemi ga! In črno kuto sleci in paternošter daj iz rok! Adijo! (Odide v hišo.)
Jerman (gleda za njo). Dobil še nisi, pa si že izgubil! Večer, še predno je bil dan! (Gre počasi proti vrtnim durim.)
Minka. Ali nič ne trepečete in ne upate, črnožalni Romeo?
Jerman (osupel). Čemu da bi trepetal in upal? Nisem poet!
Minka. Da ne trepečete, ko bodo nocoj ... takorekoč ... pisali sodbo slovenskemu narodu?
Geni. Pameten je. Tudi meni je lepa kadrilja imenitnejša stvar od vseh teh očitnih komedij, ki so komaj izgovor za pijančevanje.
Jerman. Kdo bo pisal sodbo? Kakšno in komu?
Minka. Ali ste pozabili na volitve?
Jerman. Ah, tisto! Če izvolijo same svetnike, ali pa same cigane, moja suknja ne bo nič manj zakrpana in moji podplati nič bolj celi.
Minka. Ta mlačnost in malobrižnost koplje narodu prezgodnji grob!
Jerman. Ne čvekajte! Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mit je ne bo in ne talar! (Gre počasi proti vrtnim durim; ob durih mu pride Lojzka naproti; Minka in Geni sedeta pod verando.)
