89. in hranilnice s sadjem, žitnice s pšenico in kleti z vincem napolniti; tam je tako ozka grapa, da se komej reka okroz vali. Prisiljen je človek, po skalah plezati, če hoče dalje iti. Tam je grapa ravno za stezo dosti široka, pa tukej branijo košate drevesce, od germovja in srobota preprežene popotnika dalje. Hrasti in bukve, ki se mordè več vekov viharju in vremenu okljubovale, so nazadnje vender času se omaknile in zdaj vpreti čez dolino leže. Nihče jih iz gnjilobe zlagama pokončal. Od premišljevanja kavkaške narave pridem do ljudstva, ki ga obljuduje.
Solze Slovencove
IV.
Ti ravnina, polje laško,
Ti si pilo kerv junaško,
Si pokrilo trupel broj,
Ki posekal jih je boj.
Le odpri mi grobe svoje,
Daj nazaj mi brate moje!
I ki tvojo perst gnoji,
Daj nazaj jim serčno kri!
Kaj bo polje ravno dalo?
Saj je lastnih pokopalo,
Sinov svojih sto i sto
V domovja sveto zemljo.
Vi, ki jih ste jih k klanju gnali,
Serčno kri njih prelivali,
Vam pravice vpoje glas:
Bo prišel plačila čas!
