Maire–u pili, Janez jim je pa na mizo nosel in jim stregel, bili so prav dobre volje, mnogotere šale so vganjali in med tem je prišlo tudi kapitanovo poslovljenje v pogovor in njegova ženitev, in vsi so rekli, da je Katarina prav berhka deklica in pili so na zdravje poveljnika in Katarine. Janez, ki je od strani vse to na uho vlekel, jih le nazadnje popraša, ktero Katarino mislijo. Reče jim, da učiteljeva ne more biti, ker to je njegova nevesta; ti mu pa le zagotavljajo, da. Nazadnje sergeant se smehljaje vstane in reče: Pojdi, pojdi, kmečki trape, zate bo taka nevesta! če le nočeš verjeti, pa pojdi h Katarininim jezeru in kmalu se boš prepričal. Janez zdaj zarudi, zdaj obledi, ne zine ne besede, gre vùn in stori to, kar smo gori omenili.
Odesa
Poslopja notranjiga mesta so večidel bolj ali manj po laškim načinu zidane z raznimi strehami s stebri in balkoni. Akoravno niso tako močne, kot so poslopja, ktere si po Angleškim bogatinci po laškim načinu zidajo, so vender prijazne in posebno je prijetno viditi, da se vse tako zložno in lahko razprostirajo. Nikjer prostora ne manjka in nikjer ni tedaj teh nepostavnih, stlačenih, sukamb hiš viditi, kot jih imamo po naših starih mestih.
Posebno lepo je po vsih ulicah razdelene žitnice viditi kjer se skoz okna poljski pridelki nasuti vidijo. Te žitnice, kterih je v Odesi veliko z enako lepotijo zidanih kot stanovališča in to iz dobičkarije. In res se sčasoma te žitnice v prebivališča spremene. Ker je namreč zdaj mesto svojo mejo doseglo in se več slepo ne izprostira,
