Stran:Jenko Vaje 1.djvu/124

je bilo, de mu je znano in de so mu ti kraji dragi spominki nekdanjih srečnih časov. Šel je po stranski poti čez učiteljev vert in na pragi zagleda klaverno žensko, ktere obraz se mu dobro znan dozdeva. Komaj ga ta zagleda, kar z glasom: "Kazimir! Kazimir! pride! naglo v hišo pobegne. Oče pridejo vun in pozdravijo ponižno častnika, kteri jih prijazno ogovori: "Me le še kaj poznate? me še niste popolnoma pozabili? Ne zamerite, mu uni odvrne, pa ne, ko bi bili županov Janez. Jest sim, mu tiho odgovori in molčé se gorko pojubita nedanji učenec in učitelj. Vsedeta se zunaj na klop in ko je še dekla vina na mizo prinesla (Katarina ni več točila.) jamejo že zgodaj sivi oče žalostno in že znano zgodovino pripovedovat pri kteri so se večkrat polne solze Janezu vlile kterih že dolgo ni bilo viditi na vterjenim obrazu. Povedali so mu tudi, de njegovi oče, stari župan so kmalo po njegovim odhodi od žalosti umerli, kir vsi smo mislili, de v kakšni kernici Save počivaš. Zdaj si je pa pojhištvo bližnja rodovina razdelila. ————
Še isti dan je Janez, ali prav za prav nadlajtnant Monič, proti Ljubljani odrinil, čeravno ga je učitelj na vso moč pregovarjal, naj bi saj enmalo ogledal domače kraje in znance obiskal. Čudni občutki se se njegoviga, že davno ranjeniga serca poprijeli, naglo jo je jahal s svojo četo proti beli Ljubljani in ————
perva francozka krogla iz grada je bila sila prederznimu nadlajtnantu Moniču namenjena.