grad, na strani velike vasi. Proti izhodu obdajajo nizki hribi kamnito dolino, le na južnozahodni strani se zrejo v megleni daljavi sneznikov kopé. Pod gradom v daljni globočini se zvija Kulpa, tiho in močno teče njena zelena gorka voda, ki loči Krajnsko od Horvaškiga. Krasni je ta kraj to de divji; in kakor naglo se človek prestraši, ko zajde v to raju enako pušavo, tako naglo se tudi razveseli i privadi, in težko, težko je ločenje o de bi nubenimu tako težko ne bilo in britko kakor meni.
Pridši v grad pregledam poslopje, zalo okrajno, bele kranjice. Mikalo me je vse, ker bilo je zame novo, pa kmalo je en pogled vse druge prekosil. Bila je zala deva, pri osemnajstih letih, iz Prage doma in tudi tu na okancah. Rad bi popisal občutke, ki jih je vdihnila meni njena podoba! To prekrasno truplo, te bele roke, te lica belorudeče kot jabelčno cvetje, ti rumenorujavkasti lasi, ta divjimili ogenj njenih oči. I čez vse ta sladki glas iz njenih angelskih ust.
