nila tako naglo v krilo preteklega časa. Le še eno uro takih okusov, i vso pravico na sladkosti nebeškega raja radovoljno odstopim!
O osoda britka, ki mi nisi dala zmiraj živeti na Ludmilni strani. Bližal se je z urnimi koraki čas ločitve, začetek moje nesreče. Mesec je šel h koncu, in šola me je klicala v dolgočasno Ljubljano, Ludmilo pa starši v slavno Prago. Pervi dan mesca sem odločil za čas svojega odhoda, tudi Ludmili ni serce pripustilo dalje ostati v kraji, ki ga bo ljubi zapustil. Zjutrej zgodej tistega dneva se vidiva zadnikrat z Ludmilo. O serce ne poči žalosti; kadar se zmišliš britke ločitve! Od ljube se ločiti; od ljube, za ktero mi serce gori, za ktero bi dal kri in življenje, se ločiti i morde – na veke. O osoda strašna, prestrašna!
Voz je naprežen, kot blisk zderči po planjavi, še enkrat se ozrem na okno Ludmiline izbe; tu stoji draga, milo jokaje, pa bela ruta ji krije obličje. Le jokaj preljuba, le jokaj! dokler se solza v očesu ne bo posušila, me ne boš pozabila.