Stran:Jenko Vaje 1.djvu/56

mošter in učitelj sta se jim kaj posebno priklanjala. Eden izmed častnikov je bil že bolj postarnega in ogorelega obraza, svitle črne oči ste se bliskale iz pod nizkega čela. Bil je bolj majhine pa čverste postave, na pervi pogled bi bil vsak mislil, da je to vodja. Ko bi bil pa kdo pazil in gledal, kako je na mlajega in večiga častnika povelja pazil, in ko je še ta jel z krepkim glasom že precej nemirne prostake opominjati, je vsak v njem lahko kapitana spoznal. Hitro so jo rezali proti vasi, ker ravno zdaj se je dež prav vlil, ti štirje in sergeant naprej, druga četa pa za njimi. Zvedrilo se je in ravno angelsko češenje je zvonilo, ko so jo v vas primahali, kjer jih je že precej možakov čakalo /niso se jih zdaj tako bali, kakor v pervih vojskah/. Ko so pred cerkveni prostor prišli, so se v