Stran:Jenko Vaje 1.djvu/60

Katarina in oče, kakor sta mogla in tudi sami niso zamudili vse kurnike ovohati in predrage "galine" v večnost pošiljati. Nekiga dne popoldne prihromijo silno izpehani iz straže. Čakala jih je na mizi navadna juha in meso. Gorko so pogledali svoje kosilo in eden je najvišjemu nekaj na ušesa šepnil in na ta miglej prime velikan skledo in treši vse skup po veži, da se je na deset in deset koscov razletelo. Na ta ropot prileteta oba hipoma iz svoje sobe in tisti velikan stopi pred prestrašenega učitelja in zagromi nanj: "Hudič! Kje imaš pa pečenko, kaj misliš, da smo prešiči, da bomo tako žlobodro jedli; če ne pripraviš precej "galin" se bomo drugače pomenili." Učitelj jim terdi, da ni zdaj ravno nobene pri hiši, ker so mu predvčeranjem zadne dve ustrelili in pojedli. Tako čedalje bolj besedujejo in se prepirajo, Katarina pa