mam prisrčno rada. Verjemi Nežika, kolikokrat ga le pogledam, toliko lepši, toliko ljubši se mi zdi. Če bi le vselej toliko perstanov iz Ljubljane ne prinesel, to mi nič kaj ne dopade od njega." "De bi mu perstani s persti vred na vrh Grintovca odleteli, reče pervi. Pa Matevž, kaj je to, da tako moliš? Menim vendar, da tebe to naj bolj zadeva. Pazi, pazi ako dobro ne paziš, ti spelje Alenko z zemljo vred, ki bi jo priženil.
Te besede zbude Matevža iz njegovih sanj. Od poprejšnjega pričkanja je le malo slišal; ko pa Alenko imenovati zasliši, skoči po koncu, kakor da bi mu bil dvorogni meč oserije prebodel.
Da, da, reče počasi i si gladi lase, nar bolj se ga imam jaz bati; kaj če druge deve prekano, saj nimate ravno nič zagotovljenih; ali če meni Alenko prevzame, i kaj je temu lizunu lajšega kot to, saj je že vlani pri nji nar več veljal. O strašna misel, jaz bi zdivjal, ne bilo b' mi mogoče živeti. Nekaj časa vsi molčijo, potem začne zopet Matevž govoriti:
Veste kaj prijatli, reče tiho, da sim ga komaj razumel; meni je neprecenjena misel v glavo prišla, kako bi se nad njim maščeval. Maščeval bi se, da bi uni pom
