Stran:Jenko Vaje 2.djvu/114

Stran je bila lektorirana

Tihotapec

(Novela. sp. V Mandelc)
VII.

Čudni občutki so rojili v persih Ivana, Ane in grofa. Ivan, vidši nevarnost v' kteri je Ana, i skozi ktero bi jo znal za vselej zgubiti, misli čudne misli v svojem sercu. Misli na zvijače, na ponižne prošnje, na silo, de bi Ano dobil iz rok starega starega terdovratneža, iz objeme mladega ferkolina. In kar se mu ravno zdaj dobro, krasno zdi, zaverže v drugi minuti in preteče ura in zopet preteče in sklepa še le ni.

Ana je bila vsa drugači po tistem dnevu; v začetku je bila sicer zamišljena pa kmalo se je serce nekoliko radosti odperlo, ker zaupala je v Boga, bolj pa še v Ivana. Njegove skrivnostne, z milim, po njenih mislih veliko, veliko pomenljivem pogledom spremljene besede: "Ali bi šla z mano?" in poslednjič: "Kmalo me zopet vidiš, ne ustraši se me!" ji vedno donijo na uho. "Prišel bo, saj je obljubil," je rekla večkrat grede v visoke sobe, "Pa kdaj?" izdihne potem in pogleda po daljini, ktera pot bo pač zaželjenega v njeno objemo pripeljala. Nekoliko časa je potem nepremakljivo stala, i slednjič z besedami: "Saj mi je obljubil" potolažena in vesela