grada.
Ha! ha! ha! se smeja Alfonz, ki z začudenim grofom za njim gleda, kdo je pred iz grada? Kdo? Zdaj ji že smeš povedati, kar misliš, in Ana ti se že smeš ustavljati, v treh dneh, Ana, ti je zali gumpec iz misli in v štirinajstih dneh si moja, in potlej ha! ha! ha! potlej smeš zopet priti, če hočeš ritensko skozi vrata jo nazaj pokaditi.
Alfonz, reče grof, Vi se smejate, pa verjemite mi, na tem je več, kakor se pa kaže.
Več? zavpije Alfonz, še bolj se smejaje, morde to, de gre po dolini, kokor bi mu bili škopnjel slame odzad zažgali?
Alfonz! Alfonz! žuga grof, vi ste še malo prebrisani. -
Pa dosti skušen, zanerne uni hitro in hiti na vert, kjer je poprej Ano, kakor mu je serce reklo, nezvesto Ano pustil.
Na zbiranje.
(Sp. Jenko.)
Za boga se žagti daj i klati;
Kaj v plačilo da ti cerkev mati,
Pozno še kak dohtar bo učil,
Kdaj, kako, zakaj si kri prelil:
Daj se v bojih klati za cesarja,
Vsal dam da dvojačo ti denarja,
I če boš za vekomej zaspal,
V slami te bo pokopati dal.
Bij se za prostost, za domovino,
Prišel ne boš v raj, ne groba tmino,
<poem>
