niši deve, nad čimur se je Polonca zelo začudila, ker je bila do zdaj do dobriga prepričana, da gorši od nje je ni!
Našteje mu ona med druzimi Meto, svojo sosedinjo, hčer starega čolnarja in reče, da je prav zala deva. Ko to ime izusti, se naš gost kakor iz sanj zbudi, in naglo poprime: Katera Meta? Čigava hči? Ali tista, ki gre tudi v Ljubljano? – „Ne vem, reče Polona, da bi bila že kdaj v Ljubljano šla, pač, si malo pomisli, res, saj je unkrat bila, mi je pripovedovala, da ji je močno dopadlo, pa vender mi je zagotovila, da nič več ne gre, ker bi bila na poti skorej vmerla; namreč grozno se je ustrašila vidši neznano prikazen povodnega moža, ki bi jo bil skorej potopil, ki se je pa potlej vender proti Krimu obernil. Rekla je, da je bil z mahom obrašeni gori podoben; in odsihmal jo nobeden na vodo ne spravi. „Ali se kaj moži? Ima še kaj bratov? ali bo ona domovanje imela? praša nadalje neznani. Kaj, ali jo mar poznate, ker ste tako radovedni? Smem tudi jaz enkrat poprašati, kako vam je ime? Toliko časa že k nam zahajate, pa vas nihče ne pozna, nobeden se ne spomni, da bi vas bil kdaj vidil.
Jaz imam več imen, kakor je svetnikov v pratiki, ji smehlaje odgovori. - Kako je to mogoče? govorite bolj razločno; vidite, jaz sim vam vse razjasnila, kar ste me vprašali, vi se pa zmirej ogibljete, povejte vender, od kod ste doma?
Pri teh besedah se mu zmerzneno obličje otaja, in pogleda jo, kakor da bi mu plameni iz bliskečih oči švigali. Devica pa se vsa stresne, zdelo se ji je, da ji sam peklenski satan nasproti sedi. Le vpitje
