me mogla ljubiti? Oh gotovo bi me, ko bi le vedela, kako te jaz ljubim, - kaj jaz zate preterpim - oh Meta ljubim te od tistega nesrečnega večera - Meta, saj veš, kdo sim - nič več me ne veseli na mojim domovanju - vse me gleda in že ribe se mi posmehujejo - vsi moji bratje se z mano norčujejo - Pojdi z mano v moje domovje - vse ti bo na pervi miglej streglo - domovala boš v Germezu, ali pa v stekleni palači, da bi bila le moja; ali me ljubiš? Meta!
Meta, ki se tacega nagovora ni nadjala, vsa osupnjena odgovori: Samo Andrej je moj! - Ko to izusti, zasliši smeh, stal je pred njo tisti mož, kterega je vidila tisti večer, ko se je tudi pervikrat Ljubljane nagledala. Z ravno tem gromečim glasom ji zadoni na ušesa: Kar si vidila in slišala, nikomur ne povej, ali - Ni slišala več, ko se pa zave, leži v Andrejevem naročju. Ves osupnjen jo poprašuje: Kaj ti je? Kaj se ti je pripetilo? Ko sim prišel, si vsa preplašena na s[t]ran gledala in kar na enkrat v medljevco padla. Oh, Andrej, kar sim jaz vidila, ni povedati, oh nesmem povedati, pa saj lahko uganeš, kdo je bil. Neznani? povzame prestrašen Andrej. Bil je, in v svoji pravi podobi; res je to, ker smo že dolgo uganjevali, povodni mož, in, Meta zdihne, še zdaj me groza spreide, če se na grozno pošast zmislim.
Ukaje so jo ižanski fantje zvečer ob desetih iz Verhnike odrinili, peljali so na petih čolneh Andrejevo balo. Dobro jih je Andrej z iskrenim vincom napojil, in sam je že en četert ure popred odrinil.
Ko pridejo na tako imenovano veliko vodo, kjer je toliko fantov in germovja, zaslišijo naenkrat
