Mošnj: Oh!
Učenec: Zopet sim te na suho djal.
Mošnj: Oh da, da.
Učenec: Vse je preč.
Mošnj: Žali Bog, da je res!
Učenec: Kaj je storiti, svetovaj!
Mošnj: Ne morem. Saj tudi meni možgani mešajo, kakor so se tebi njega dni, ko sim še jaz v stanju bila, te z obilnim mlekom dojiti.
Učenec: O kje so tisti srečni časi, ko sim se pod tvojim materinim varstvom na sprehod podal, tako važno, kakor mlado žebe, htero materine kopiti varujete. Pa zdaj, zdaj! - O jaz revni grešnik! Mea culpa, mea culpa! Miserere!
Mošnj: Povsod v sreči in nesreči, v kerčmi in na ulicah, na kmetih in v mestu, na polji in vgojzdu sim ti bila zvesta tovarišica, in sim ti povsod pomagala, kjer ti je sovražni vihar protil.
Učenec: Res je, da strašna resnica! - Kaj? - Takrat je bila to sicer prijetna resnica, pa zdaj je strašna, zares strašna! Kakor strašna pošast se mi misel na njega dni vriva, ko nisim nikamor brez tebe šel, svoje zveste tovarišice. Kakšni razloček med njega, ali prav za prav med nje dni,
