njegovi unuki tudi po njegovih stopinjah hodili, in zmiram več tujcov v deželo navlekli.
Jezik in slovstvo reči, v kterih se narod kakor v zerkalu kaže, sta se neznano pokvarila, ker sta v take pesti prišla; lahko se vé, da tujcom je bilo malo za slovanski jezik mar; dela domačih plemenitnikov, od teh gospodov izrejenih, tudi niso veliko vredna. Slovansko – rusovsko bitje bilo je s korenino umorjeno; ker s to v prostem ljudstvu bivajočo rečjo se pečati, bi bila po francozki omikanim neznana sramota, jezik, kteremu so se po Tataršini vsekane rane, komaj celiti jele, je zabredel zdaj še v večji brezen, postala je nemarna mešanica vsih evropejskih jezikov na komaj znameniti slovanski podlagi. Lahko se torej spozna, zakaj je rusovsko slovstvo od poprejšnjih 2 stoletij tako malo cenjeno, ker pisatelji so le pisali v mislih in načertih pisateljev na dvoru Ludovika XIV. samo s tem razločkom, da je bilo v ti rusovski mešanici, na kako izvirnost se ne sme kar nič misliti.
Tako tudi, postavim, vidimo, se je ustanovila rusovska akademija po »Academie francaise de Paris« vstrižena in je ravno tako kakor pariška izdala na deržavne stroške slovnik in slovnico Rusovskega jezika, ali bilo je silo slabo delo, bila je skoraj čista prestava francoskega dela.
