Stran:Jenko Vaje 2.djvu/23

holandizmov in bog ve še kakšnih "izmov". Zatorej se ni čuditi, de rusovsko slovstvo preteklega v očeh druzih narodov nobene cene nima, če ravno število pisateljev in del premajhno ni. Treba je bilo Rusom kakor vsakimu po rodu velikana "slovstvenega Mesija" ki pokaže moči, duh vire in studence narodne, izvirne poezije. Prišel je tudi ta velikan v začetku našega stoletja, bil je grof Aleksander Puškin. Ta je pervi vedil, de je Rus, de je Slovan, ta je pisatelje po dvestoletnim popotvanji po daljnih deželah v domačijo pripeljal, ta jim je poezije doma zakopani zaklad pokazal, katerega so toliko časa po ptujih okrožjih, pa zastonj iskali. Pa kakor večidel vsak velik mož pred dostojnim časom pride in svoj čas prehiti, tako se je tudi Puškinu zgodilo, vsi so se čudili nad njim, vsi so rekli, da lepo pa razumljivo piše. Šele po njegovim odhodu iz posvetnega so se jele vsem oči odpirati, so ga jeli brati in prebrati, so ga spoznali, spreobernili so se, vzeli so si ga v izgled, postali so Moškavski pisatelji Rusje, Slovani in izvirni.