mu ni pomagalo, vedno revniši je prihajal i jeli so se za njegovo življenje bati. Pa ker ne neha prositi, peljajo ga v Terst, i tje ga pripeljejo ravno k pogrebu negove ljube, ki je žalosti v cvetji svojega življenja smert storila. Rihard strašno zboli meša se skozi pol leta i šele v dveh letih popolnoma okreva. Pa žalosti sledu še žalosti moč iz njegovega obraza izbrisati ni mogla, nobeden ga ni vidil po tej bolezni se smejati, nobeden ni nikdar prave radosti znamnja na njegovim obličji zapazil. Trije bratje so mu zamerli, pa nobena solza ni njegovih oči zmočila. Ker nobenega brata več v življenji ni bilo, je podedoval očetovo premoženje i se po volji očetovi z zalo devo viteškega rodu zaročil. Pa pri pervem porodu je sklenila mlada mati, dete pa je živo ostalo. Bila je Ana. Nanjo je vso moč svoje ljubezni obernil. Le ona je bila ki je včasih tamni pogled očetovi nekoliko razjasnila. Britko se je potem posmehljal, ker smejati se je že zdavnaj pozabil.
V gradu je bil prileten čuvaj ki ga je grof zavoljo njegove poštenosti i prave ljubezni do svojega gospoda jako čislal. Imel je sina - Ivana. Kako poldrugo leto je bil stareji od Ane, in ker Ana druge drušine enake starosti v gradu ni imela, in ker so gospod vidili, de je Ivan dober in priden deček, so mu veleli, z njo
