pa me je vsa nejevolja minila, rad brodim blato, ker sem v svoji soseski s slavno pravo osebo, z gospodom Šnakšnepskovskim seznanil. To je mož, ki mu ga ni kmalo para, domovina in stoletje sta lahko ponosna na tega velikana učenosti. On je mož, ki tolikanj za človeški blagor gori, da vse življenje drugega ni tuhtal, ko to, kako bi človeštvo osrečil. Noč in dan si ni dal pokoja, vedno si je glavo belil, je pazil, risal eksperimentiral in si prizadeval važnim prikaznim in resnicam v naravi na sled priti, ktere bi bilo potem živi viri za osrečenje človeštva.
Po dve ali tri ure je včasih pred mikroskopom, kot muha v medu, ni se ganil, še sopsti si je komaj upal, le včasih je ves zamišljen glavo podpiral in nekaj v brado mrmral, pa zopet pogleda po ozki cevi, zmaje z glavo, zopet pogleda in po pol ure včasih strmi oko v predmet. Ko bi kdo njegovega občnokoristnega prizadevanja ne poznal in ga tako sedeti vidil, bi morebiti mislil, da dobri možic "quadraturam circuli", ali pa gotovega nespodtekljivega pomočka zoper pasjo steklino išče.
Pa kaj učenega Šnakšnepskovskega v taki nemir pripravilo? Morebiti po zgodej vmerlih dragih prijatlih žaluje? O ne! - Ga je morebiti zlobna sreča ob
