Stran:Jenko Vaje 2.djvu/44

Stran je bila lektorirana

I no, kdo se pa od grofa meni, ga zaverne uni ves obupnjen, ga tako razkačenega vidili, i jame bolj ponižno i kakor tolažljivo govoriti, grof ta skriva svojo hčerko, de bi le ne ugledala kacega zalega kmetiča, pa kaj se če, ona je grofova hči, da mi – o jaz mu je gotovo ne bodem vzel i zavoljo druzih, menim, sme ludi brez skerbi biti.

I kaj je zdej ž njo, vpraša Ivan, kakor na ternji.

Kaj je zdaj ž njo? reče mi, kaj čem jaz vediti, nargotovše v gradu dolgčas prodaja, saj ji stari –

I kaj z Katičevim Jernejem? reče Ivan hitro.

Kaj če v tem, odgovori mi nejevoljen, saj sim že povedal, de bo danes peljal pred altar svojo nevesto.

Nevesto Ano? vpraša Ivan s strašnim pogledom.

Se ve, de, reče uni, Ano, berhko Dajevo Ano – –

Dajevo Ano? Dajevo? stoka Ivan počasi i se zopet pro produ stegne; Dajevo? i ti tepec nisi znal tega pred razložiti, pravi dalje tiho i mirno, kakor bi se bil znebil nezmernih težav.

Kaj vam nisim povedal koj v začetku, reče uni, pa se vé, Vi ste še spali i niste môgli razumeti imena.

De je pa tako hitro svoj govor spremenil, pride od tod: Bila sta nekdaj znanca i tako rečeno prijatla, če se sme tistim, ki svoje mlade dni skupej igrajo, prijatlom reči. Kdaj pa je bil godec, nar bolj obrajtani godec cele okrajine, ki so mu ljudje zgol le "fidel Matiček" rekli, pa če prav nar bolj obrajtani godec, vender le godec, i Ivan – gospod. Kar je Ivan domu prišel, Matiček še nji ž njim govoril, pa vidil ga je bil že večkrat od dalječ, tako, de ga je, če je bil prav v krasni suknji, vender vselej na pervi pogled spoznal. Zdej ga je, posebno ker ga je enemalo, kakor pred godec, v glavi imel, s "Ti" nagovoril i se