še malo pošaliti ž njim, ko pa vidi, kako je Ivana razkačil, ko mu je od Ane pripovedovati jel, misli za gotovo, de ga je enmalo, če ne zlo s svojim tikanjem razžalil, hitro preverne besedo i se bolj ponižnega delati jame.
Le ne jezite se, ga viče dalje Ivana, kteri resnično ni nar manjši mislice na to imel, ali ga uni viče, ali tiče raji ustanite i z mano čez Savo veslajte. Kakor se mi zdi, ste nekako bolni, i glejte, na tej strani ni deleč, deleč nobene hiše, na uni strani pa naju bodo grofovsko sprejeli – grofovsko, ta beseda zopet prešine Ivana de naglo oči odpre i Matička prečudno pogleda. Ali ta hitro nasleduje: Le ustanite, le, bote vidili, vince i ples i zale dekleta Vam bojo vso žalost in jezo pregnale, ki jo, nevem, ali zavoljo mene, ali zavoljo drazega kaj imate. Torej le kviško, i mu poda roko unkraj Save je dansi vse bolj veselo!
Kakor štor se pusti Ivan vzdigniti i v čoln peljati i veselo žvižgaje odklene uni čoln. Tak vender veslajte, zapoveduje Ivanu, kaj ne vidite, kako hitro naju Sava zanaša – zavite! – na uno stran, na uno, zavpije potem, – zavite! – ne meni nasproti! – na levo! na levo! ga svari eden za drugim, ker Ivan dasiravno nekdaj dobro vajen veslar, le enega mahleja z veslom prav ne stori. Ko uni le vidi, de mu ne odgovori ne besede, de le, kakor zamaknjen v valove zre, ga prešine nekak strah i obmolči. Ivan pak zmirej slabje z veslom vodo tolče i zadnjič se kakor de je mertev, v čoln vleže. Matiček to vidši, pospeha trepetaje veslanje i tudi ves zdelan prisope do brega.
