pelje k mizi i z razsvitljenim obrazom mi reče:
Odzignite temu kerberčku zadnjo nožico i povejte mi kaj vidite.
Jaz naredim, kakor mi veli, gledam i gledam; pa ne morem ničesar posebnega zagledati.
Jaz ne vidim nič.
Ni-i-č?! Kaj da bi nič ne vidili, o to ni mogoče, le dobro v kotiček poglejte i gotovo morate dve kocinci viditi.
Ko sim vidil, da ni drugači, da moram viditi, sim zadnjič rekel, da vidim, da mi ni bilo treba več očes napenjati.
Zdaj je pa še treba novorojenimu ime dati. Pa kakšno? Se ve, da tako, da bojo ob kratkem njegove lastnosti, po kterih se od svojih sorodnikov loči, zapopadene. Pa v kterim jeziku bi ga kerstil? V latinskim? Bom poskusil. (Prinese latinski slovar.) — Pod zadnjo nogo kosmat, "sub pede - barbatus", pa kaj se pravi "zadnji"? Mi le morete pomagati, me naprosi.
Jez hitro vso svojo latinščino skupej spravim, mislim, mislim, kar mi pride na misel, da sim v Cezarju "agmen novissimum" vedno zadnji oddelek prestavljal.
Šnakšnepkovski je mel tako zaupanje v me, da brez kakega premisleka ime: "subpedenovissimobarbatus" skuje. - Aphodius subpedenovissimobarbatus, dobro, bo že!
Pa kar na enkrat jame Šnakšnepkovski čelo gerbančiti, viditi mu je bilo, da mu nekaj ni všeč.
Ime je tu, pa je le latinsko! latinsko je presplošno, saj ima že vsaka živalica dva latinska imena; o gerško, gerško to je vse drugač, to vse drugač po ušesih šumi, i ko bi mogel dobro gerško ime obsta
