tičeka od deleč priti vidili.
Kje te je danes vrag deržal, zavpije eden svatov, vsi godci niso vinarja vredni, če tebe pri njih ni. Hajdi, brate, zdaj bomo rajali.
Šimon, reče Matiče, zdaj tiho od godcov. Vidiš tu je gospod, ki potrebuje nagle pomoči. Kje so oče Daj?
Tukaj, reče stari Daj, ki je ravno tudi Matičku naproti prišel, se pa ne malo začudil, vidši gospoda pri njem, kterega je Matiče bolj nesel, kakor pelal. Kaj pa to pomeni, ga vpraša?
Imate kaj prostora za tega gospoda, oče? vpraša Matiče. Kaj to pomeni, Matiče, saj je - - ?
Kaj pomeniti! reče nejevoljno Matiče, zdaj vas prašam, če je v vaši hiši kaj prostora za tega moža?
Komaj - komaj - de bi vedil, reče Daj, se obotavljaje, pa ko vidi streli enak pogled Matička, i gospoda, ki se mu je zlo nesrečen i bolan zdel, se premisli i hitro reče: V celi hiši je danes vse natlačeno; pa stoj, v sobi pod streho je še dosti prostora. Gori peljimo gospoda, gori, in prime Ivana za drugo roko i ga pomaga Matičku po stopnjicah v nadstropje peljati. Ljudje so skozi okno ugledali to dogodbo, in so, kakor znajo, eden druzega popraševali, kaj bi nek to bilo; i tu i tam so uganjvali i se pričkali, tu, da je bolan, tu, da je pijan i Bog ve kaj tacega še, dokler Matiče v sobo ne stopi, kteri tako, kakor bi se nič zgodilo ne bilo, naj bolj okrogle gosti jame, de se v trenutku sklenejo pari i se sučejo, kakor bi jih veter nosil. In ko po plesu vsi z enem glasom kričijo, kdo je uni gospod, jim kratko Matiče odgovori, da je ptujic, kteremu je bilo slabo prišlo, in ki ga je na poti sem našel, in zopet dalje gode, de se v slasti plesa vsaka domišljija o tej prigodbi zgubi.
