Stran:Jenko Vaje 2.djvu/59

Stran je bila lektorirana

maga dohtarska čast! Kaj pravim: pomaga-škoduje mi, nesrečnega me je storila. Kako srečen sim ko sim kmečki deček na strani Ane sedel, kako srečen sim bil pred štirimi letmi, ko sim prišel iz Ljubljane, in sim ji smel v mile oči gledati, kako srečen , ko me je pri odhodu z gorečo ljubeznijo na čelo poljubila! In zdaj? Trudil sim se, da bi mi čast pomagala v spolnitev mojih želja. In ravno ona me pogubi! O ko bi nikdar šole videl ne bil, koliko bolje bi bilo zame! Res, da bi nikdar nič upanja nanjo imeti ne bil mogel, pa bi se tudi nikdar prederznil ne bil, jo snubiti in bi ne bil vžil grenkega občutka: zaveržen biti. O čast, nesrečna čast!

V takih mislil ga najde Matiček, ki ga je vsak dan obiskoval. Niste bile še dve uri, kar je zadnjič pri njem bil, in zdaj zopet pride. To se Ivanu čudno zdi.

Kaj pa je, Matiče, da si tako plah? ga vpraša.

Zdajle, Ivan, reče uni, vam imam nekaj neravno prijetnega oznaniti. Ravno sim zvedil, da vas grajski ljudje išejo, in de so v naši vasi. Grof, pravijo, noče ne jesti ne piti, dokler vas v pest nedobi. Jest sicer nevem, kaj imata skupej, gospod, pa bi vender rad vidil, de bi od tukaj pobegnili, in se v varniši krej podali.

Ivana ta povest tako zadene, da ne besedice ne zine. Vedil je, da mu zmeraj ni tukaj ostati, da ga bo grof zalezoval, to mu ni nikdar na misel prišlo.

Matiček, ki molčanje za poterjenje vzame, reče dalje: Tu sim za to potrebo polovico kmečke obleke