Še sto korakov in nič več, reče Matija, in mu jame zopet razkladati od predpustnih časov, in kako malo so se letošnjo leto ljudje ženili, de je bil slab njegov zaslužek, in več tacega, de bi bil le te korake, ki jih je bilo po njegovim število sto, po Ivanovim pa ne jako več, bolj kratkočasne storil. Tu sva že, zakliče zadnjič, le noter stopite in ne vstrašite se, če je enmalo černo v bajti.
Ali je to svinjak ali hiša, vpraša Ivan, k z ne majhinjim začudenjem ugleda stergano kočo v sredi temnega gojzda.
Oboje, gospod, odgovori Matiče, pa verjemite mi, v sili je vse dobro.
Stopita v hišo, kjer je le ena dolga miza stala in nekoliko klopi. Pri razbiti peči je pa ležal mož, ki se naglo vzdigne, ko zasliši stopinje.
Dober večer, Jernej! reče Matija, tukaj pripeljem gosta, ki bo nekoliko dni tukaj ostal, ker mu bolezen ne pripusti dalje iti.
Za moj del, reče Jernej. Kakor hočeš, le pazi, de kake neumne ne vstrojiš.
Brez vse skerbi, to je moj prijatel, - ni se nič bati pristavi tiho.
No, kakor hočeš, reče zopet pervi, i se vleže na klop, jest moram spati, ker sem celo noč po koncu bil.
Zdej pa le veseli, reče Matiče, za to hišo ne ve nobeden unih, ki vas zalezujejo.
Pa tudi nobeden drug človek pod ljubim solncom, pristavi Ivan. Med kakšine ljudi, Matiče, si me pa pripeljal, ga vpraša, ogledovaje moža na klopi. Bil je visoke postave, širokih pers, pod nosom je imel berke, in iz njegovih oči je nekaki divji ogenj švigal.
