Popotniku, ki iz Bohinja čez planino pride, se pri pervemu koraku navzdol prozor odpre, kteri je zares lep. Ne imenujem ga veličanskega, ali krasnega, ali rajskega, ali Bog ve v kterim superlativu, ker mislim, da je zadosti, da je le lep. Tedaj ostane pri tem: »Prozor je lep«! -
Stojiš tu na stermim robu, blizu Kranjske meje, povsod krog tebe, na levo, desno, zadej in pod teboj je draga Slovenska zemlja in vender ni vsa Slovenska. Blizu tebe so se ptujci naselili in ti med njimi stojiš, kteri pa niso več ptujci. Bog, ko bi povsod tako bilo s tvojimi sinovi, Slovenija! Tirolci so poslovenjeni, kterih nemščino je slovenščina zadušila in nemški rod s svojimi sinovi tako zmešala, da se le malo posebnosti med Soričani najde, kar bi zunaj malo nemškega žlobudranja na njih poprejšino domačijo spomnilo.
Lep dokaz, da nasproti drugim v našim jeziku neka skrivna moč živi, ktera nam ga je iz krempeljnov vsih ponemčevavcov rešila, kterih velika truma mu že sto in sto let na žili puša, in pijavke in koze nastavlja. Sicer ga še masiktera pijavka liže in marsiktera pika se mu na čelu pozna, pa z božjo pomočjo se bo vse to odpravilo, rane zacelile in obraz ugladil.
Kako je pa z nemškim jezikom? Ni še dolgo, kar je neki župnik starišem zapovedal, otroke popred slovenščine, potem se le nemščine učite, kar je bilo zavolj nauka potrebno, ker takrat niso ne otroci slovenskega ne zdravega nemškega jezika razumeli. Že takrat je bilo pol slovenskih besed v njem,postavim: Kalberle schreierle, gebete scho
