iti, kar jim pa po zimi zavolj na sežnje debelega snega nikakor ni mogoče. O tem času ti srečni sinovi narave tako vživajo tiho veselje in srečo samote, kakor pervi naši stariši. Nobeden jih ne obišče in sami tudi nobenemu te nadloge ne delajo. Po hribih med Poreznom in med Blegošom je raztresena Davča, kake 4 ure dolg in 3 ure širok kraj z vsimi svojimi luknjami ktere so tako sterme, ozke in raztergane, da bi kmalo mislil, da je Bog v začetku vse pri stvarjenji pokažene doline sem zmetal. Ta kraj s svojimi gojzdi, pašniki, obdelanimi bregovi in pustimi senožeti se vas imenuje. Zares kranjski Peking je nar večji vas cele dežele. Potem mora pa mende Matinverh, kteri se proti izhodu od Davče vleče, Nanking imenovan biti.
Če je ktera Davčanka tako srečna, da ji voda sina na hrib prinese mora mož pol ali celo uro daleč botre iskat iti. Če fant k naj bližnjem dekletu vas gre, mora doline in hribe, pašnike in gojzde prelaziti in potem, ko je že velikokrat nad kako korenino se spodtaknil, začne misliti: Kmalo bom pri nji, ktero rad imam, saj že več kakor 3 ure hodim. Če hoče gospodar kôscov imeti in če se ni v nedeljo pred cerkvijo preskrbel, mora celi popoldan hoditi, preden pet hiš obišče.
Se ve, da so ti od vsih ljudi ločeni hribovci le na svoje družinsko življenje omejeni in da so čerko za čerko pravi sinovi narave. — Na uni njivi tam doli še nekaj kop stoji v kte
