diti, mu ni dopadlo. Bil je torej le časten sočlan te družbe, v kteri so ga vsi iz serca radi imeli, ker jim je marsikdaj kako veselo uro z svojimi šalami napravil. Bil je pa tudi dober ogleduh, de mu ga ni enacega bilo. Vsih prijatel je bil, in zatorej si misli ne bodo hudi, če jim enga prijatla pripeljem. Njegovo mnenje je bilo dobro, ker je Ivana na nar pripravniši vižo rešiti hotel. In za enkrat se mu je ta nar pripravniši zdela, ker je dobro poznal grofovo termo in nevarnost, v kteri je Ivan, če kam pride, kjer je grofu mogoče ga zalesti.
Ali Ivanova bolezen ni bila majhna. Jela ga je merzlica tresti, in dolgo časa je mogel v postelji prebiti. Ko se mu je na bolje obračati jelo in je že posteljo zapustiti mogel, je začel premišljevati, rujave može ki so pri hiši not in vun hodili, premišljevati stan tihotapški. Čuden se mu je zdel in nepriljuden, in strah ga je večkrat prešinil, ko jih je vidil po tamnem gajzdu se zgubiti, kakor černe pošasti, kakor roparje, ki bežijo dneva luč. In res večkrat ga je oblila misel, ali niso roparji, ali saj tatje. Tode iz njih govorov ni bilo mogoče takega kaj skleniti, akoravno ni bilo njih obnašanje, posebno pa stanovanje od roparskega dosti razločno.
Matiče bil je zdaj v doli, zdaj v gori, zdaj je godel ženinom, zdaj tihotapcom. Ivan ga je prav rad imel. Matiče se je vedil tega prijatelstva poslužiti in je jel po malem tihotapško prosto življenje hvaliti, kako prijetno je tukaj živeti, koliko sveta jim je odpertega, da nobenimu niso podložni, nobenemu hlapci, vsi sami svoji
