gospodarji in večidel je sklenil z besedami: Ali bi Vas morde ne veselilo tihotapec postati?
Od začetka je to vprašanje Ivana močno razkačilo, jel je grajati Matičetovo življenje in
njegovih pajdašov, ta pa je vedel urno govor na
kaj druzega napeljati in ga utolažiti,
misleč si, saj morebiti vender ne boš vedno
Ivan s tanko vestjo. Kolikorkrat pa je izdola prišel, vselej je vedel strašnih reči na kupe mu povedati, ali bolje lagati, kako je grof
še zmirej serdit, kako mu žuga, kako ga zalezuje, in več tacega - se je Ivan prestrašil.
Skoz to ga je pa tudi napravil, da je mislel, kmalo iz te koče priti pustil, in se kmalo popolnoma privadil. S tihotapci se je tudi soznanil,
akoravno jih je od začetka do smerti čertil. Jel
je njih pripovedke z dopadajenjem poslušati,
i če so mu kaki boj z ogleduhi popisovali, kako so jih zapodili in jim orožje pobrali, je čutil serce urniši biti in si želel saj enkrat pri taki prigodbi pričujoč biti.
In ko je bil sam, si je mislil: Hiše ne smem zapustiti, de bi šel v svoji pravi obleki, v svoji pravi podobi med ljudi, in tukaj sedeti in nič, prav nič opraviti imeti, je še za menj. Šel bi v daljne kraje, in bi živel kakor dohtar, pa dohtarski in sploh vsaki častni stan mi je zoperen. Ah!zdihne večkrat medtem, ko bi Ano imel, naj bi bilo, kjer koli hoče, povsod bi mi bile nebesa! Vedno tukaj ostati in brez vsega opravka biti, bi bila nehvaležnost do tihotapcov, ki ga niso bili dolžni zastonj pri sebi imeti, in