Stari Greki (Gregi, Gérci, Gerki) so imeli navado, sniti se vsakiga druziga léta na Korintskim, Istmos imenovanim medmorju. Obhajali so tam v velicim gledišu krasne narodne igre v čast pomorskiga bogá Posejdona ali Neptuna. Veliko bližnje smerečje je tema bogu posretjeno bilo. Tam so se pevci in pesniki s petjem, tekuni s tekam, vozniki z vozenjem pričo celiga naroda skuševali. Zmagavec je bil visoko časten in z vencam smerekovim iz Neptunoviga gaja obdarovan. K takim igram je bil naš Ibikus na potu.
Apol, pevski bog. — Akrokorint, imeniten grad na višavi Korintskiga mesta. Heli, bog svitlobe in sonca. Od njega so rêkli. de vsaki dan celo zemljo na tanjko pregleda, zatorej vse vidi in ve.
Od glediša bravši se spomnimo, de greški teatri streh niso imeli, in de so po dnevu, ne kakor zdaj po noči, v teatrih igrali. Iz sedežev je ljudstvo nad sabo, in krog sebe, na široko zrak in nebo viditi moglo. Zatorej sta visoko sedeča Ibikova ubijavca že od delječ žerjave zagledati mogla, preden so ti nad gledišnim predóram ali odpertjem, leteli. — Atika, Azija, Avlída, Tebe, Lakonija so greške imenitne mesta in dežele bile. — Evmenide, Erinje grozne boginje mašovanja, osvete, gotove povračbe in kazni. Kako strašne so po greškim mnenju bile, berêmo v pesmi.
Na pevski skus, ua skus vozniški,
Ki na Korintskim bregu griški
Národ edini vsih plemén,
Gré Ibikus, umetnih člen.
Apol mu dal je pevsko žilo,
Besede moč, jezika med;
Tak ves navdan z govorno silo
Iz Regje pride petja vnet.
Na hribu že razmotri jasno
Akrokorinta sleme krasno,
Pobožne grôze stopi v gaj
Neptunovih smerečij zdaj.
Samotno tiha hosta vsa je,
Žerjavi le ga spremljajo,
Ki v daljne južne tople kraje
Mračivnih kit na potu so.
"Pozdravim vas, prijazne tice,
Po morju bivše mi družice;
Za dobro znamnje vas imám,
Enaka je osoda nam.
Mi pridemo iz delj mrazótnih,
In išemo gostiven tlak,
Usmiljen bodi bog popótnih.
Ki tujca brani zlih napak."
