Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/106

Serdíte kače, divji gadi
Trebuha strup napenjajo.

Sukáje v krogu se ostudno
Zakrožijo popevko čudno,
Ki serce zgrabi grešnika,
V žareče spone vkuje ga.
Omamši svest, razum slepivši,
Erinna pesem zadoní;
Doni — slušavcu kri popivši,
In lirnih glasov ne terpí:

"O, blagor, ki se čist ohrani,
Ki zmot in greha dušo brani,
Mé bližati ne smemo se,
Življenja pot mu gladka je.
Gorjé nasprotno, ki skrivaje
Nakída si pregrehe zlo,
Mé hčere tmin, za vse plačaje,
Njegovih pêt se primemo."

"In če vbežati misli marno,
Za njim sledé smo tam viharno,
Tekočo nogo vpletši mu,
De pasti mora v gnus prahú.
Tak tiramo ga brez nehanja,
Kesanje vse je prazno nam,
Naprej, naprej do mertvih stanja,
In zmir je naš — in tudi tam."

Tak pevši ples končajo čuden,
Mertvaškiga molčanja studen
Leží na celim domu duh,
Ko de bi sodbe bil posluh.
In stare šege, modro, kasno,
Igravnice obhodši krog,
Korakov merjenih počasno
Zgubijo zad se v skrit oblok.

Je res alj sanj grozenje tako,
Treptaje praša serce vsako,
In klanja se mogočností,
Ki skrivno sodi, vedno bdí,
Ki čudovitno, neundjivo,
Napleta temni klonč napák,
Globoko v sercu kliče živo,
Pogledu pa se vogne v mrak.