In čuj! — Iz gorne galerije
Zdej glas nakrat plašán zavpije:
"Ibikove, o Timotéj!
Žerjave tam, poglej, poglej!"
In zrak pokrije nagla tenja,
In čez predór gledavnice
Mračivniga se mergolenja
Žerjaven roj poganja tje.
"Ibíkove!" — ime štimano
Vsim persam novo vseka rano,
In kot valovi v cmerk veršé,
Od ust do ust prašanje gré:
"Ibíkove, ki vir je plaka?
Ki umorjen je, žertva zlih,
Beseda kaj pomeni taka,
In kaj prikazen tičev tih?" —
In glasno bolj in bolj še praša,
Prašaje zdetja sum naraša,
Vse ljudstvo kliče: "Pazite!
To Evmenídna sila je!
Imamo ga, ki ga je umoril.
Izdá se sam s klicanjem tim,
Primite ga, ki je govoril,
In zgrabite tovarša z njim."
Pa ta je komaj reč izustil,
Bi rad besedo v gerlu pustil;
Zastonj, — obraz od straha bled
Obložene vestí je sled.
Pred sodnika ju ljudstvo tira,
V trenutju sta previžana.
In pričo vsih pravíce skira
Poverne zlo morivcama.
Naprej, slavenski jug!
Naprej, naprej, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri!
Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri!
Čez reke tri v ostudni stan drakona
Ukaže vam očestva glas,
Zastavljena je tam slavenska krona.
Rešite jo, je zadni čas!
