Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/115

Ko se cvetje krasne tulipane
Letnih dob iz popja zableší,
Ko svitlost prikazni še neznane
Nočni mrak obnebja preletí;
Ko na zraku zime jasno studne
Tisučerno zvezdic blesketá,
Se zavzame človek zgodbe čudne,
Serce mu stermenja duh navdá.

To pa je o blesku tvoje slave,
Kar ob soncu žar planetni je;
Iz odsvita večne luči prave
Le utrinka blede iskrice.
In stermenje tebi zaderžali,
Pozabili tvojo slavo bi,
Bi češenja tebi ne skazali,
Vsih svitlob ki živo jedro si?

Bliža ki posvetni se visosti,
Ktera kot on sam je sanj in prah,
Hipno čut napade ga slabosti,
Neželjen mu šine v žile strah.
Močnimu ponižno se priklanja,
V blesku kron mu serce trepetá,
Se za čast zatiravca poganja,
Ki mu ljud za nohtam prah veljá.

Slave pak bi tebi ne zapeli,
Ki si vse visosti vir in car;
Tebi, ki si oče zemlji celi,
Vsim stvarém, zvezdišu vsim vladar?
Ki ko streseš rob obleke svoje,
Svitle te vse sonca zatemniš,
Al ko migneš, novih soncov roje
Iz kaósa vihrati storiš.

Sveto bitje, živi Bog ljubezni,
Tebi čast in perva dika gré;
Posvečeno v strahu in bojezni,
Posvečeno bodi tvoje imé!
Tebi le spodobi se češenje,
Tebi gre, de glasno vsih straní,
Te žival nezmerno mergolenje,
De te duh in praha sin častí.

Zadonite vsi tedaj svetovi,
Vse danice, zvezde vse višin,
Zemlje toki, morskih rek valovi,