Zraka piš, kreposti globočin;
Zadonite trombe kerubimske,
Harpe dične, ves nebeški raj,
Zadonite pesmi serafimske:
"Sveto! Sveto! Sveto! vekomaj!"
IV.
Vlada tvoja pridi nam!
Blagor kjer kraljuje splošne sprave,
Snaga kjer si vsnuje tihi dom,
Spora zmaj potuhne krute glave,
Mir puhtí bratinstva cvetni kom.
Tam so res na zemlji tej nebesa,
Zgine tam nevolje siv oblak,
Slast odsvit je vsakiga očesa,
Človek tam je angelam enak.
Tam v izdaj šibkejšiga ne pazi
Skrivni tat, ko gladni bistrovid,
Serčnih mer hinavšina ne kazi,
Bratu vsak marljivo množi prid.
Blagočut prijazna je beseda,
Dobročin namembe je izraz,
Na korist le bližniga se gleda,
Djanje kjer ukaže serca glas.
Vsih plati odmev je le ljubezen,
Polna je sočutja vsaka stran,
Človek clo namen lažnivih trezen,
Delam le pobožne misli vdan.
Je prepir, pa blagočutja samo,
V dobrimu kdo pervi stop dospè,
De od tam prostejši krepko ramo
Bratu v prid podati ročen je.
Dan za dnem preteče v miru gladko,
Hvale poln, molitvi posvečen,
Dela trud izide v spanju sladko,
V sad gotov pretvori se namen.
Spolni se v izviru vsaka želja,
Sloga serc zedini družtva vse,
Solze so v očesu le veselja,
Tuge jok neznan človeštvu je.
Zgine duh nesložnosti, bojezni,
Vse navdd zaupa jasni kras,
