Bog je cilj, pričina vse ljubezni,
Vedno le pravilo on za nas.
Vlade cvet, al že si ti med nami,
Vlade slad, al nas navdajaš mar?
Sta dosežna perhlo slabi rami,
Al sta sanj, za tu — nebitna stvar?
Žalibog! sta daljno proč od zemlje,
Naši po slepoti splašena,
Greha ki za kazni vir ne jemlje,
Napčno vsim priprosti uzrok dá.
Še temní pomota naše glave,
Še razum zavit je v gosti mrak,
Dih zastonj zaupa v sape zdrave,
Strasti je igrača smertni vsak.
Istina, pravica, mož-beseda,
Prazni so in votli glasi še,
Le zaman po zmage znakih gleda,
Ki si zbral pravedno cesto je.
Kar velí zapoved vere svete,
Rani se na zemlji vsaki dan,
Uma dar, in milosti prejete,
Bo še dnes, ko nekdaj, zakopan.
Zgini ta napaka, mili Oče,
Vlade slad pravične dojdi nam,
Pravo pot ki vižati nas hoče,
Krepi moč do mračne meje tam;
Sveti nam prijazna luč pokoja,
Pervimu nekdaj namenjena,
Doba brez terpinčenja in znoja,
Brez pregreh in tug napadanja.
V.
Vlada tvoja zgodi se.
Bog nebes, voditelj sveta tega,
Stvarnik naš, ozvezdja in prahú,
Poln izvirk, pričina bitja vsega,
Večni duh uspeha in mirú!
Nedosežno, modro, blago bitje,
Snag zaklad, modrosti in dobrot,
Vsim stvarém brez mere plodno klitje,
Rojstvo vsih ljubezni in lepot!
Od kresnic do bleska Kerubina,
Od perhnin do trupla sončniga,
