Pred teboj, kar gibati se zná,
Vlade vsak de tvoje tehta ceno,
Vse ji v prid do zadne trohe da.
Tebi gre, de tu v deželi skusbe
Prepusti se tvôm naklonbam svet,
Serca žar de čisti grešne gnusbe,
Živo zmir za tvojo slavo vnet;
Tebi gre, de človek vedno meri
V isti cijj, ki tvoja mera je:
"Sreča vsih! prospeh keršanski veri!"
Ta namen, naš Oče, zgodi se!
VI.
Daj nam dnes potrebno vse.
Scer dajaš brez prosbe nam osebno,
Vidiš prej, kaj sila je, ko mi,
Ceniš kar je vsakimu potrebno,
Prej ko v njem se želja prebudí:
Daš otroku gladnimu v zibelki,
Kar mu moč izreči še ne da,
Cvétlici na trati, v gozdu jelki
Dojde brez besed zahtevanja.
Plod lanú, konopniga prediva,
Lišpa polj široko cvetni plan,
Žitnica bogata tik je njiva,
Polja krog prostrane hoste stan;
Trop ovac na pústini se pase,
Volne poln za zimski kruti mraz,
Vínograd obložen zreti dá se,
Blágora težak je žitni klas.
Tega daš obilno sam od sebe,
Pred ko stisk potrebe kdo spozná,
Kaj tedaj nadlegali bi tebe,
Tvoj previd brez prosbe vse nam dá!
Tode ti ukažeš, de se prosi,
Rekel si: Prosite pristno me,
Vsakim po zahtevanju se znosi,
Le de v prid in snago dar mu je.
Človek pa spoznati vedno ima,
Dojde de po tebi vsaka stvar,
Sámodsé de svet ničesar nima,
Tvoj de je, kar pride, blagi dar.
