Sredstva te nas prav peljale bodo,
Trešimo de butaro verig
Mesnih proč, ko kužno duše škodo
Vdušimo posvetne želje mik;
Kviško de obračamo očesa,
Kjer je naš, pravednih kjer je dom,
Kjer za vse odperte so nebesa,
Hudimu ki pridejo v okom.
Daj mi glas, de zdatno te zakličem,
Daj zaúp, de voljno uslišiš me;
Vero de prestola blesk dotičem,
Serce ak omame trezno je.
Vsim daruj usmilenja naznanbe,
De obup ne zmane serčnosti,
Nada kjer veljavno čversto branbe
Šibkimu pogumu omedli.
Tak nam se vkrépila bo roka,
Zdramljen duh izvil se iz nadlog,
Serce tug oprósteno in stoka
Vriskalo bo k nebu: "Sveti Bog!"
Tvoja le nam volja bo pravilo,
Bežal proč od nas premagan greh,
Ti pa k nam se boš obračal milo,
Žarni dal po prosbi voljno vspeh.
X.
Tvoje vse na vekomaj.
Tvoje je, kar zemlja v lonu krije,
Tebi gre, kar slavniga rodí,
Ti si vir, ko sonca lesk zasije,
Vsim naslon, kar v oblu se vertí.
Tvoji so neskončnosti prostori,
Krog višav, skrivnosti globočin,
Tička čivk, in serafinski kori,
Lune svit, ko mrak ponočnih tmin.
Tvoje je vse vidno in nevidno,
Kar nebó, zvezdiše kar imá,
Dolzih dob, al hipoma izidno,
Malih cen, al čisla večniga.
Človek, čuj! Ne zabi! V roki vsako
Suče on, kar bilo je, kar bo,
Volja mu je tekla ravno tako,
Kakor je na zemlji za-te šlo.
