Poslopja ne, hrumenja ne ljudí,
Kočura streh nasprot molí razpare,
Na pragu tam staruha spet čepí,
Razklano vse pred njo in zlo razbito
Ležalo je, ko nekidan, korito.
II.
Kavkazki vjetnik.
Pervi del.
Po pragih koč in ob ogradah
Čerkesi dnes brez del sedé,
Neskerbno ropnih o napadah,
O bojnih brigah govoré.
Z lepoto gorskih konj bahajo.
Za raj veljá jim delapust,
Presilenju ko slavo dajo,
Je slad iztok medenih ust
Poslavljajo junake svoje,
Njih budni um, prekanenost,
Kak bistro pušk jim strelba poje,
Zadene kak pušice ost.
Vasí požgan ih se ne zabi,
Lepote ne ujetih žen,
Kar mem gredé se scer nagrabi
Od dragotin visokih cen.
Tak teče sèm ter tjè beseda,
Po zraku plava lune krog,
Nakrat Čerkes, osoba bleda,
Med nje pridirja urnih nog.
Za sabo v zadergi privleče
Mladenča ravno vjetiga,
Tu, nate Rusa! vriskno reče,
Na krik sosedstvo skup vervrá.
Ostopi ga na moč grozivši
Ta ljuti rod, zaton pravic,
Jetnik, pobit in ranjen bivši,
Molčí med njim kervavih lic.
Ne vidi zlih pestí grozíje,
Ne sliši kletve strašne njih,
Mertvaški senj ob glavi vije
Mu pust oblak dozdevkov zlih.
