Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/141

Rumenosvitlih, belosivih
Gorá nebroj stojí pred njim,
Visokih tak, de misli živih
Do verha ne dospejo vsim.
Veršine tron snegov so večnih,
Bi vidil bil jih clo Odam,
Če v letih bi njegovih srečnih
Se sivček bil sprehajal tam.
Med njim orjak stermí v nebesa,
Dvoglavni Elbrus, velikan,
Zavit od zgor do sred telesa
V kolor leden morivnih slan.
Velikokrat pred hujšim treskam,
Ko je grozil že v delji grom,
Nasprot se je žarečim leska
Nevihte vsedel Rus na kom.
Je gledal pod-se v zlo vervranje
Sopara in prahú vertín,
Ko jelen clo navadno stanje
Pustivši spe v berlog skalín;
Ko v gnezdih orli se splašijo,
Kričaje v zrak se dvignejo,
Goveda groze ostermijo,
Restanje konj očita zlo;
In nagloma steržen oblakov.
Iz toče, ploh in strelnih kač,
Po sredi gorskih tih orjakov
Izlije svoj togotni plač;
Verhovja vsak svoj hudournik
Derví navdol od gruč do gruč,
Dokler ne vprè vsezmožni durnik,
In pošle spet nam sonca luč.
Jetnik se v brambi gorske špifje
Neviht rohnenja ne bojí,
Zastonj vihar napenja sile,
Vetrov nemoč ga veselí.

Scer je budil ta narod čuden
Jetniku našim radoved,
Pretehtati do pik ni truden
Navade, vero, žitja red.
Gorjancam tim narav prirodna,
Gostinba, strast, vojaški žar,
Je bila mu po vsim ugodna,
Tak dlana moč, kot brambe mar.
Je včasih gledal ure cele
Čerkesa, ki ko zračni blisk,
Al treska nedohitne strele,