Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/142

Zbudivši vsih pohvale vrisk,
Orožja poln naroč obleke,
Kosmato kučmo glave krog,
Derví čez kom in dol in reke,
Po klancu v hrib, ob steni v log.
V stremena vpert, naprej pripognen,
Pritisnena komolca v stran,
Overam tak drevesnim vognen,
Letí ko v beg po vragu gnan.
Tak vadi se na boj zarana,
In konja tud izuri v tem,
Ko pride čas naval in brana,
Pripravljen že in kos je vsem.
Ob levi zmir je sablja britka,
Nej v borbi je, nej bo domá,
Mu treba ni mirú, počitka,
Vojaški žar je duša vsa.
On ne pozná težkote ktere,
Vse jedno mu, al jež al peš,
Clo v cimi že zdrobí overe,
Nasprotja so mu igre veš.
Vsikdej enak, vsikdar pogumen,
Bogastvo mu je konj edin,
Clo ta, bi djal, je v borbi umen,
In Kavkaza resnični sin.

V pomanjkanju je ta učitelj,
Zna stradati in je vesel,
V nevarnosti gotov spasitelj,
Skakona ni kozak še vjel.
Med skalami se z njim potuhne,
Neznatni kot mu je zadost,
Na enkrat von ko strela puhne,
Ak bliža se popotni gost.
Pomeri, sproži, v cilj zadene,
Začeta le, je borbe kraj,
Ter k sedlu berž jetnika vklene,
Ter huj! čez hrib domú nazaj.
Naprej se konj poganja urno,
V nevihti kot viharni blisk,
Čez hribe, jame, brezdna burno,
Derví junak, se sliši vrisk.
Ne vstavi ga ne germ, ne hosta,
Ne polzni pesk, ne sterm prepad,
Ne kom, ne dol, ne šuma gosta,
Vsim tim je kos, vse to je zad.
Razlega krog se ropotanje
Kovanih nog restanja sred,