Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/146

Ja svojo vem naprej nameno,
Kaj misli brat mi znano je,
Prodana bom za zlata ceno,
Končano tak bo moje vse.
Jokala bom, prosila žarno,
Je res, de v tem je slab moj up,
Pa bodi le vse skup nemarno,
Znam rabiti — — in nož in strup.
Iz serca, glej! te ljubim milo,
Ozir je vsak mi vzet in stert,
K tim tirana sim s tako silo,
De ne vmorí je britka smert.

Zamišljen on v otožnost lastno
Se vname mu sočutja žar,
Posluša nem divico strastno,
Občutkov njenih kolobar.
Je v tugi clo, ker gneti v njemu
Spomin se pust preteklih dni,
Kadkada bol nahíp zavrè mu,
Tedaj so solz izvirk očí;
Ležala je ko bakla žarna
Na sercu skerb mu dan in noč,
Poslednič pa se tuga parna
Očita tak, in zlo na moč:

Pozabi me, ja nisim vreden,
Za mene ti de čutiš kaj,
Zgubljen je trud in miglej sleden,
Posvetiš ki ga meni, znaj!
Si drugiga tedaj izvoli,
Pervotni bo te tiga žar
Od mene zadovolil bolji,
Ja zima sim in pusta stvar.
On zvest ti bo, očes lepota
Po njem ko gre bo cenena,
Spoznal bo kras in mik života,
Zaklad mu boš nar drajši vsa.
Od tvojiga bo vnet pogleda,
Železna past mu bo objem,
Poljubka vkus clo raja sreda,
Zamaknenje životu vsem.

Z menoj je kraj, — vse pusto, velo,
Terplenja znak na meni vse,
Obraz je muk in tuge selo,
Grenkote krop mi v sercu vrè.
Me obžaluj in me pozabi,