Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/148

Dohiti čas jih urno trezni,
Ter pomoli jim — — novo slast.

Razkritih ust, le vse ihteča,
Deklina tik sedela je,
Prezrevši, s tem ljubezni sreča.
In upa sla ste zginule.
Ko tenja vej je trepetala,
Ker vetra jih zadene puh,
V njegovi roki nje ležala.
Oterpnen bil je misli duh.
Počas ji dojde spet beseda.
Zavedenje poverne se,
Iz jedra tug jetnika gleda,
Nje čutja kip sledeče je:

Govóriti zakaj sim jela?
O, mojih ust nesrečni glas,
Sim serca stan ti razodela,
Prej ko je bil ugodni čas.
Pozabi, Rus, kar sim izrekla,
Ja nisim vedla, da ti grud
In serce tvoje sta iz jekla,
Občutkov dno ledeni stud.
V objemu tvojim uživala
Sim malo radostnih nočí,
Osoda pičlo le nabrala
Je zame sladko jasnih dní;
Uteha kje je, kje plačilo
Za tuge, skerb, obupanje?
Kar pusto je v življenju bilo,
Kdo poravnd te gruče vse? —

Ti lahko slad prevar, omame,
Natakal bi do verha bil,
Če resno ne, iz milbe zame,
Sočutno le moj um slepil.
Polajšala bi bila stanje
Okrutno ti na vsako stran,
Pazivši vse, clo tiho spanje,
Branila tak te noč in dan.
Ti nisi htel! — — Pa kdo je tista
Prekrasna tvoja milena?
Vzajemno al te ljubi ista,
Je vdana mar ko jes ti vsa? —
Pretehtati terpljenje tuje
Povsot in zmir težavno je,