Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/156

Premektá preveč jo vse,
In k obedni mertva je. —

Dolgo car ni bil utešen
Pa tud on — je slab in grešen,
Leto steče kakor sanj,
Spet ljubezen plane nanj.
Se oženi! — Ta ženica,
Po naravi že carica,
Stara ravno dvajset let,
Bila je lepote cvet.
Rašena ko mlada jelka,
Ne premajhna, ne prevelka,
Belih, clo blišečih lic,
Cvetna krona vsih divic.
Tud po umu je slovela,
Modrijanke glas imela,
Bivši tak ta ženska res
Kip na zemlji skor nebes!
Scer pa terda, zlo prevzetna,
Svojoglavna, silna, zdetna,
Sumapolna, brez vestí,
Kamor stopi serd zbudí.
V zakon razun te lepote
Ni prinesla betve dote.
Le nekako zerkalce
Je imela lastno še.
To po sliki ni slovelo,
Vender se med čuda štelo,
Ker govor mu bil je dan,
In — slavjanski, v Rusji znan.
S tem dovoljno je živela
Vedno v slogi, zlo vesela,
Ko je vanj pogledala,
Gola slast je bila vsa
Radost bila je, uteha,
Vir blaženstva, sreče, smeha,
Ko je praša: Bratec moj,
Razodeni ved mi svoj!
Nisim ja lepote dika,
Perve rože rajska slika,
Polna ljubeznivosti,
Tak, de več enake ni?
Dá v odgovor koj zerkalo:
Ti si fcitje krasno, zalo,
Take ljubeznivosti,
De nikir enake ni?