Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/159

Pod košato jelko tam
Prepustila jo volkam.
Kdo bi vmiril babo gnjevno?
Nikdar um! — In tak s carevno
Gre Černavka v daljni les,
Gojzda temne goše vmes.
Sili zmir naprej stopati,
Ta začne se grozno bati,
Hosta že straší jo zlo,
Ne razumi kaj bo to,
Ter popraša: "Ljubezniva,
Kaj se dela? v čem sim kriva?
Kaj pomeni vsa ta reč?
Ne razumim činbe več.
Ne pogubi me, ženica,
Neki dan, ko bom carica,
Dala bom ti dragi dar,
In še več moj ženin car."
Ta bi serce clo ji dala,
Ni je vbila, ne vezala,
Rekla ji: No serček moj.
Hodi prosta, Bog s teboj! —
Gre domú. — Jo koj carica
Praša: Kje je krasotica?
Reče una: Zvezana,
Al pa že v zobéh volká.
Dolgo tam ne bo terpela,
Kmalo večni mir imela
V mlinu urnim rezkih slin
Samogoltnih teh zverin.

Je pravlica se prosterla,
Carska hčerka de je umerla!
Tuži bedni car po njej,
Bolj še ženin Jelisej.
Ta na pot se naglo spravi,
Serčno znance vse pozdravi,
Izroči se Bogu pred,
Ter nevesti mahne v sled.

Pa nevesta polna muke
Blodi v gojzdu, vije ruke,
Mrak se bliža, pozno je,
Do grašine ko prispè.
Lep nasprot ji pes prilaja,
Se raduje, smuka, raja,
Spremi jo na prag in čez,
Ponavljaje vedno ples.